14-10-2023.19:47
Na žalost predsodki in nepravičnost, ki so zgodovinsko pestili človeški rasi, še vedno obstajajo in so odgovorni za zamolčano človeško trpljenje. V tem kontekstu je tema človekovih pravic še posebej pomembna.
Kaj predstavljajo človekove pravice? Ali lahko pridemo do skupnega razumevanja teh svoboščin in s tem zagotovimo, da so le-te splošno podeljene vsem članom družbe? Ta vprašanja so bila predmet zgodovinskih dokumentov, kot so Velika listina svoboščin, Francoska deklaracija o človekovih pravicah, Ameriška listina o pravicah in Ženevska konvencija.
Tega vprašanja pa so se lotila tudi različna verska izročila. Toda islamski model človekovih pravic posebno preseneča v svoji strogosti, viziji in pomembnosti za sodobni čas.
Islamski prispevek k človekovim pravicam je najbolj viden, če ga gledamo na ozadju svetovne zgodovine in realnosti sodobnega časa. Socialne, rasne, spolne in verske neenakosti še vedno obstajajo. Ekonomske in socialne razlike so povzročile zatiranje nižjih slojev. Rasni predsodki so vzrok za podrejanje in zasužnjevanje temnopoltih ljudi. Ženske so obtežene s šovinističnimi stališči in širitev verske superiornosti je privedla do razširjenega preganjanja ljudi z različnimi prepričanji.
Pri obravnavanju vprašanja človekovih pravic v islamu je pomembno razlikovati božansko predpisane pravice islama od potencialno napačnih razlag in napačne uporabe s strani nepopolnih človeških bitij. Tako kot se zahodne družbe še vedno borijo proti rasizmu in diskriminaciji, se mnoge muslimanske družbe borijo za popolno izvajanje pravic, začrtanih v islamu.
Človekove pravice v islamu so Božji ukaz
Posebnost človekovih pravic v islamu je, da so naravni rezultat širšega opravljanja vere, dejanj in družbenega vedenja za katere muslimani verjamemo, da jih je predpisal Bog. Plemeniti Kur’an pravi:
“Resnično Allah zapoveduje pravičnost, dobrodelnost, obiskovanje in pomoč sorodnikom, prepoveduje pa razvrat, zlo in zatiranje. Svetuje vam, da bi se lahko opomnili.” [Plemeniti Kur’an 16:90]
Dostojanstvo in enakopravnost
Človekove pravice v islamu izhajajo iz dveh temeljnih načel: dostojanstvo in enakopravnost. Dostojanstvo je temeljna pravica vsakega človeka zgolj zaradi njegove človečnosti. Plemeniti Kur’an pravi:
In že smo počastili Adamove sinove. Nosimo jih na kopnem in na morju, oskrbujemo jih z dobrimi stvarmi in zagotovo smo jim dali veliko prednost pred mnogimi stvaritvami. [Plemeniti Kur’an 17:70]
Kur’an glede enakopravnosti jasno izjavlja:
O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in je Poznavalec vsega. [Plemeniti Kur’an 49:13]
Zato v Allahovem pogledu, to kar loči eno človeško bitje od drugega, njegova pobožnost in strahospoštovanje.
Raznolikost človeštva po rasah in etičnih pripadnostih je dokaz Božjega veličanstva in modrosti. Zato je rasna premoč in diskriminacija v islamu prepovedana in je v nasprotju z njegovim bistvom. Ta koncept je moč razbrati v naslednjem poslančevem nauku:
Enakopravnost žensk
Kot Božje stvaritev, ima ženska enake duhovne pravice kot moški; nagrajena je za svoje molitve in dobrodelna dejanja, hkrati pa je odgovorna za svoja dejanja, naj bodo dobra ali slaba. Plemeniti Kur’an pravi:
In kdor dela dobra dejanja, naj bo moški ali ženska in je vernik – takšni bodo vstopili v Raj in ne bo jim storjena krivica niti za vdolbino datljeve koščice. [Plemeniti Kur’an 4:124]
Tako moški kot ženske imajo odgovornosti do svojih družin in družbe, kot je razvidno iz naslednjega verza:
In verniki in vernice so drug drugemu zaščitniki. Spodbujajo k dobremu, odvračajo od zla, vestno vzpostavljajo molitev, dajejo miloščino ter se pokoravajo Allahu in Njegovemu Poslancu. Takšnih se bo Allah usmilil, Allah je zares Mogočen in Moder! [Plemeniti Kur’an 9:71]
Po zakonih islama imajo ženske pravico do lastništva premoženja in podjetij, opravljanja finančnih transakcij, glasovanja, dedovanja, izobraževanja in udeležbe v pravnih in političnih zadevah. Dejstvo, da nekatere muslimanske družbe ne zagotavljajo ženskam vseh teh svoboščin, je primer, kako človeška bitja v celoti ne izvajajo Božje volje.
Kaj predstavljajo človekove pravice? Ali lahko pridemo do skupnega razumevanja teh svoboščin in s tem zagotovimo, da so le-te splošno podeljene vsem članom družbe? Ta vprašanja so bila predmet zgodovinskih dokumentov, kot so Velika listina svoboščin, Francoska deklaracija o človekovih pravicah, Ameriška listina o pravicah in Ženevska konvencija.
Tega vprašanja pa so se lotila tudi različna verska izročila. Toda islamski model človekovih pravic posebno preseneča v svoji strogosti, viziji in pomembnosti za sodobni čas.
Islamski prispevek k človekovim pravicam je najbolj viden, če ga gledamo na ozadju svetovne zgodovine in realnosti sodobnega časa. Socialne, rasne, spolne in verske neenakosti še vedno obstajajo. Ekonomske in socialne razlike so povzročile zatiranje nižjih slojev. Rasni predsodki so vzrok za podrejanje in zasužnjevanje temnopoltih ljudi. Ženske so obtežene s šovinističnimi stališči in širitev verske superiornosti je privedla do razširjenega preganjanja ljudi z različnimi prepričanji.
Pri obravnavanju vprašanja človekovih pravic v islamu je pomembno razlikovati božansko predpisane pravice islama od potencialno napačnih razlag in napačne uporabe s strani nepopolnih človeških bitij. Tako kot se zahodne družbe še vedno borijo proti rasizmu in diskriminaciji, se mnoge muslimanske družbe borijo za popolno izvajanje pravic, začrtanih v islamu.
Človekove pravice v islamu so Božji ukaz
Posebnost človekovih pravic v islamu je, da so naravni rezultat širšega opravljanja vere, dejanj in družbenega vedenja za katere muslimani verjamemo, da jih je predpisal Bog. Plemeniti Kur’an pravi:
“Resnično Allah zapoveduje pravičnost, dobrodelnost, obiskovanje in pomoč sorodnikom, prepoveduje pa razvrat, zlo in zatiranje. Svetuje vam, da bi se lahko opomnili.” [Plemeniti Kur’an 16:90]
Dostojanstvo in enakopravnost
Človekove pravice v islamu izhajajo iz dveh temeljnih načel: dostojanstvo in enakopravnost. Dostojanstvo je temeljna pravica vsakega človeka zgolj zaradi njegove človečnosti. Plemeniti Kur’an pravi:
In že smo počastili Adamove sinove. Nosimo jih na kopnem in na morju, oskrbujemo jih z dobrimi stvarmi in zagotovo smo jim dali veliko prednost pred mnogimi stvaritvami. [Plemeniti Kur’an 17:70]
Kur’an glede enakopravnosti jasno izjavlja:
O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in je Poznavalec vsega. [Plemeniti Kur’an 49:13]
Zato v Allahovem pogledu, to kar loči eno človeško bitje od drugega, njegova pobožnost in strahospoštovanje.
Raznolikost človeštva po rasah in etičnih pripadnostih je dokaz Božjega veličanstva in modrosti. Zato je rasna premoč in diskriminacija v islamu prepovedana in je v nasprotju z njegovim bistvom. Ta koncept je moč razbrati v naslednjem poslančevem nauku:
Citat: “Arabec ni vreden več kot ne-Arabec in ne-Arabec ni vreden več kot Arabec, belec ni vreden več kot temnopolti in temnopolti ni vreden več kot belec. Vsi ste Adamovi otroci in vsi ste bili ustvarjeni iz prsti.”
Enakopravnost žensk
Kot Božje stvaritev, ima ženska enake duhovne pravice kot moški; nagrajena je za svoje molitve in dobrodelna dejanja, hkrati pa je odgovorna za svoja dejanja, naj bodo dobra ali slaba. Plemeniti Kur’an pravi:
In kdor dela dobra dejanja, naj bo moški ali ženska in je vernik – takšni bodo vstopili v Raj in ne bo jim storjena krivica niti za vdolbino datljeve koščice. [Plemeniti Kur’an 4:124]
Tako moški kot ženske imajo odgovornosti do svojih družin in družbe, kot je razvidno iz naslednjega verza:
In verniki in vernice so drug drugemu zaščitniki. Spodbujajo k dobremu, odvračajo od zla, vestno vzpostavljajo molitev, dajejo miloščino ter se pokoravajo Allahu in Njegovemu Poslancu. Takšnih se bo Allah usmilil, Allah je zares Mogočen in Moder! [Plemeniti Kur’an 9:71]
Po zakonih islama imajo ženske pravico do lastništva premoženja in podjetij, opravljanja finančnih transakcij, glasovanja, dedovanja, izobraževanja in udeležbe v pravnih in političnih zadevah. Dejstvo, da nekatere muslimanske družbe ne zagotavljajo ženskam vseh teh svoboščin, je primer, kako človeška bitja v celoti ne izvajajo Božje volje.