Občutek strahospoštovanja
Ko vidimo izjemne spretnosti enega izmed športnih junakov ali kadar opazujemo velike podvige pogumnežev ali poslušamo motivacijski govor, smo primorani pohvaliti, to, kar doživljamo. Vstanemo. Ploskamo. Ovacija. Ganjeni smo, navdihnjeni, spodbujeni, navdušeni nad tem, čemur smo priča. Teh trenutkov v življenju nikoli ne pozabimo. Spomnite se trenutka, ko ste zadnjič doživeli nekaj podobnega in kako je bila vaša reakcije s pohvalo edina smiselna in potrebna reakcija.
Zdaj pa obrnimo našo pozornost na naš svet; živimo v tem neverjetnem vesolju. Upamo, ljubimo, iščemo pravičnost in verjamemo v vrednost človekovega življenja. Razmišljamo, čutimo in odkrivamo. Živimo v ogromnem vesolju z milijardi zvezd, galaksij in planetov. Na svetu obstajajo čuteča bitja, ki imajo edinstven tok zavedanja. Imamo breztelesen um, ki deluje s fizičnim svetom. Vesolje ima zakone in natančno ureditev, ki bi, če bi bila drugačna, preprečila nastanek zavestnega življenja. Globoko v sebi čutimo napačnost v zlu in pravilnost v dobroti.
V našem vesolju obstajajo živali in žuželke, kot so mravlje, ki zmorejo nositi breme, veliko težje od lastne teže in semena, ki lahko kalijo od vročine ognja. Živimo na planetu, kjer obstaja na tisoče jezikov in milijone vrst bitij. Živimo v vesolju, kjer človeški um lahko odkrije orožje, s katerim lahko uniči Zemljo, in ustvari ideje, ki preprečujejo sprožitev tega orožja. Živimo v vesolju, v katerem, če se en od neštetih atomov razcepi, sprosti ogromno energije. Živimo na planetu, ki lahko, če so srca združena, svetu prinese mir.
Vendar nekateri od nas nismo pripravljeni dati Bogu, ki je ustvaril celotno vesolje in vse, kar je v njem, stoječo ovacijo; da vstanemo, Ga poveličujemo in hvalimo. Se ne moremo zahvaliti Stvarniku vsakega trenutka, vsake situacije in interakcije? Oddaljeni smo in prevarani in pozabljamo na Boga, tistega, ki nas je ustvaril:
O, ti, človek! Kaj te je zapeljalo stran od tvojega Najplemenitejšega Gospodarja? [Plemeniti Kur’an 82:6]
Bog je velik, On je največji. Je vreden naše ljubezni, poslušnosti in čaščenja. Če se še vedno sprašujete, zakaj častiti Boga, so tukaj trije glavni razlogi.
1. Božja pravica, da je čaščen je nujno dejstvo Njegovega obstoja
Najboljši začetek je razumeti, kdo Bog je. Bog je po definiciji tisti, ki je upravičen do našega čaščenja. To je nujno dejstvo Njegovega lastnega obstoja. Kur’an večkrat izpostavlja to dejstvo o Bogu:
Resnično! Jaz sem Allah, razen Mene ni drugega boga, zato časti le Mene in vestno opravljaj molitev, da bi se Me spominjal (ali ko se Me spomniš). [Plemeniti Kur’an 20:14]
Ker je Bog po definiciji edino bitje, čigar pravica je naše čaščenje, je treba vsa naša dejanja čaščenja usmeriti samo na Njega.
Bog je edinstveno Edini brez partnerjev. Islam nas uči, da je On popoln. Njegova so vsa popolna imena in lastnosti v najvišji možni meri. Islam opisuje Boga, kot ljubečega, kar pomeni, da je Njegova ljubezen najbolj popolna in Njegova ljubezen je največja možna ljubezen. Zaradi teh imen in atributov je Bog edini vreden čaščenja.
Ljudje vedno hvalimo prijaznost, znanje in modrost. Vendar so Božja prijaznost, znanje in modrost tisti, ki so neomejeni brez pomanjkljivosti in napak. Zato je On vreden najobsežnejše oblike hvale. Hvaljenje Boga je oblika čaščenja. Bog je edini upravičen do naših prošenj in molitev. Najbolje ve, kaj je dobro za nas, in nam tudi želi tisto, kar dobro za nas. Tisti, ki ima omenjene lastnosti, je Tisti h kateremu moramo usmeriti naše molitve in Ga prositi za pomoč. Bog je vreden našega čaščenja, ker je nekaj o Njem, ki Ga naredi temu vrednega. On je Tisti, ki ima najpopolnejša imena in lastnosti.
Pomembna točka glede čaščenja Boga je, da je to Njegova pravica, tudi če nismo prejemniki nobenih ugodnosti. Če živimo življenji polno trpljenja, je Bog še vedno vreden čaščenja. Čaščenje Boga ni odvisno od neke vrste vzajemnega odnosa. On nam daje življenje, mi pa Ga v zameno častimo. Ne razumite narobe, Bog nam daje številne blagoslove (kot bo razloženo spodaj), vendar Ga mi častimo zaradi tega, kar On je, in ne nujno zaradi Njegovih odločitev v svoji brezmejni modrosti, o tem, kako deli svojo dobroto.
Ko vidimo izjemne spretnosti enega izmed športnih junakov ali kadar opazujemo velike podvige pogumnežev ali poslušamo motivacijski govor, smo primorani pohvaliti, to, kar doživljamo. Vstanemo. Ploskamo. Ovacija. Ganjeni smo, navdihnjeni, spodbujeni, navdušeni nad tem, čemur smo priča. Teh trenutkov v življenju nikoli ne pozabimo. Spomnite se trenutka, ko ste zadnjič doživeli nekaj podobnega in kako je bila vaša reakcije s pohvalo edina smiselna in potrebna reakcija.
Zdaj pa obrnimo našo pozornost na naš svet; živimo v tem neverjetnem vesolju. Upamo, ljubimo, iščemo pravičnost in verjamemo v vrednost človekovega življenja. Razmišljamo, čutimo in odkrivamo. Živimo v ogromnem vesolju z milijardi zvezd, galaksij in planetov. Na svetu obstajajo čuteča bitja, ki imajo edinstven tok zavedanja. Imamo breztelesen um, ki deluje s fizičnim svetom. Vesolje ima zakone in natančno ureditev, ki bi, če bi bila drugačna, preprečila nastanek zavestnega življenja. Globoko v sebi čutimo napačnost v zlu in pravilnost v dobroti.
V našem vesolju obstajajo živali in žuželke, kot so mravlje, ki zmorejo nositi breme, veliko težje od lastne teže in semena, ki lahko kalijo od vročine ognja. Živimo na planetu, kjer obstaja na tisoče jezikov in milijone vrst bitij. Živimo v vesolju, kjer človeški um lahko odkrije orožje, s katerim lahko uniči Zemljo, in ustvari ideje, ki preprečujejo sprožitev tega orožja. Živimo v vesolju, v katerem, če se en od neštetih atomov razcepi, sprosti ogromno energije. Živimo na planetu, ki lahko, če so srca združena, svetu prinese mir.
Vendar nekateri od nas nismo pripravljeni dati Bogu, ki je ustvaril celotno vesolje in vse, kar je v njem, stoječo ovacijo; da vstanemo, Ga poveličujemo in hvalimo. Se ne moremo zahvaliti Stvarniku vsakega trenutka, vsake situacije in interakcije? Oddaljeni smo in prevarani in pozabljamo na Boga, tistega, ki nas je ustvaril:
O, ti, človek! Kaj te je zapeljalo stran od tvojega Najplemenitejšega Gospodarja? [Plemeniti Kur’an 82:6]
Bog je velik, On je največji. Je vreden naše ljubezni, poslušnosti in čaščenja. Če se še vedno sprašujete, zakaj častiti Boga, so tukaj trije glavni razlogi.
1. Božja pravica, da je čaščen je nujno dejstvo Njegovega obstoja
Najboljši začetek je razumeti, kdo Bog je. Bog je po definiciji tisti, ki je upravičen do našega čaščenja. To je nujno dejstvo Njegovega lastnega obstoja. Kur’an večkrat izpostavlja to dejstvo o Bogu:
Resnično! Jaz sem Allah, razen Mene ni drugega boga, zato časti le Mene in vestno opravljaj molitev, da bi se Me spominjal (ali ko se Me spomniš). [Plemeniti Kur’an 20:14]
Ker je Bog po definiciji edino bitje, čigar pravica je naše čaščenje, je treba vsa naša dejanja čaščenja usmeriti samo na Njega.
Bog je edinstveno Edini brez partnerjev. Islam nas uči, da je On popoln. Njegova so vsa popolna imena in lastnosti v najvišji možni meri. Islam opisuje Boga, kot ljubečega, kar pomeni, da je Njegova ljubezen najbolj popolna in Njegova ljubezen je največja možna ljubezen. Zaradi teh imen in atributov je Bog edini vreden čaščenja.
Ljudje vedno hvalimo prijaznost, znanje in modrost. Vendar so Božja prijaznost, znanje in modrost tisti, ki so neomejeni brez pomanjkljivosti in napak. Zato je On vreden najobsežnejše oblike hvale. Hvaljenje Boga je oblika čaščenja. Bog je edini upravičen do naših prošenj in molitev. Najbolje ve, kaj je dobro za nas, in nam tudi želi tisto, kar dobro za nas. Tisti, ki ima omenjene lastnosti, je Tisti h kateremu moramo usmeriti naše molitve in Ga prositi za pomoč. Bog je vreden našega čaščenja, ker je nekaj o Njem, ki Ga naredi temu vrednega. On je Tisti, ki ima najpopolnejša imena in lastnosti.
Pomembna točka glede čaščenja Boga je, da je to Njegova pravica, tudi če nismo prejemniki nobenih ugodnosti. Če živimo življenji polno trpljenja, je Bog še vedno vreden čaščenja. Čaščenje Boga ni odvisno od neke vrste vzajemnega odnosa. On nam daje življenje, mi pa Ga v zameno častimo. Ne razumite narobe, Bog nam daje številne blagoslove (kot bo razloženo spodaj), vendar Ga mi častimo zaradi tega, kar On je, in ne nujno zaradi Njegovih odločitev v svoji brezmejni modrosti, o tem, kako deli svojo dobroto.
