[Boots]

Islamsko stališče do življenjskih preizkušenj in izzivov je za človeka izredno opogumljajoče. Nesreče, katastrofe in tragedije, vse oblike trpljenja in stiske se obravnavajo kot preizkušnja od Boga. To življenje ni mišljeno kot ena velika zabava, temveč smo bili ustvarjeni s plemenitim namenom, da častimo Boga. Preizkušnje so neizogiben del tega namena. Te preizkušnje služijo kot opomin na naš višji namen, kot sredstvo za očiščenje in navsezadne način, da se približamo Bogu. Na preizkušnje se dejansko gleda kot na znak Božje ljubezni. Poslanec Muhammad (mir in blagoslov z njim) je rekel:

“Ko Bog ljubi svojega služabnika, ga preizkuša.” [Tirmizi]

Zakaj bi Bog preizkušal tiste, ki jih ljubi? Preizkušnje in stiske so pot k doseganju Božjega usmiljenja; sredstvo za vstop v večno blaženost Raja. Bog to jasno navaja v Kur’anu:

Ali ste si mislili, da boste vstopili v Raj, ne da bi vas doletelo to, kar je doletelo tiste, ki so bili pred vami in so preminili? Dotaknila se jih je revščina, stiska in treslo jih je vse, dokler niso Poslanec in tisti, ki so verovali z njim, rekli: “Kdaj bo Allahova podpora?” Nedvomno, Allahova podpora je zares blizu. [Plemeniti Kur’an 2:214]

Lepota tega je, da nam je Bog dal moč in potrebna sredstva za premagovanje teh preizkušenj.

“Allah nobene osebe ne zadolžuje preko njenih zmožnosti.” [Plemeniti Kur’an 2:286]

Na splošno velja, da je vsako zlo ali trpljenje v življenju izjema in ne pravilo. Bolezen je v primerjavi z dobrim zdravjem relativno kratkotrajna, prav tako potresi v primerjavi s starostjo Zemlje. Samo zato, ker morda ne moremo razumeti modrosti, ki stoji za nečim, ne pomeni, da je ni. Na primer, v nekaterih primerih bolezen povzroči krepitev imunskega sistema; potresi odpravljajo pritiske znotraj Zemlje; in vulkani izkopljejo minerale, kar ima za posledico bogato rodovitno zemljo za kmetijstvo. Obstaja starodavna modrost, ki pravi, da “iz strupa kače prihaja protistrup”. Kako drugače lahko cenite srečo, ne da bi prej doživeli stisko? Bi bilo mogoče ceniti dobro zdravje, če se ne bi pojavila bolezen? Rečeno je,

Zlo na svetu je kot senčeni prostori na sliki; če se jim približate, jih boste videli kot napako, če pa se odmaknete, boste odkrili, da so zasenčena območja potrebna za estetsko funkcijo v umetniškem delu. Islamska teologija vs. problematika zla, Abdal Hakim Murad.

Skeptiki se osredotočajo na negativne vidike in trdijo, da zlo in trpljenje ne služita večjemu namenu. Muslimani na drugi strani verjamejo, da so preizkušnje in stiske neizogiben del vzpostavitve končnega namena. Kur’an poudarja ta koncept in navaja:

“Tisti, ki je ustvaril smrt in življenje, da bi vas preizkusil, kdo med vami je boljši v dejanjih. In On je Najplemenitejši, Ki največ odpušča.” [Plemeniti Kur’an 67:2]

V nekaterih religijah je dober status človeka v svetu viden kot pokazatelj, da je Bog zadovoljen z njim ali njo. Na primer, če ima človek dobro službo ali lepo hišo, se lahko sklepa, da ga Bog ljubi. Vendar pa v islamu zdravje, bogastvo, revščina, bolezen itd. niso znaki uspeha ali neuspeha, temveč so sredstvo za preizkušanje posameznika, da se pokaže njegov odziv na določeno situacijo.
Lažne domneve

Ne moremo zanikati količino zla in trpljenja na svetu in vsi bi se morali ukvarjati s tem, kako lahko človeško izkušnjo naredimo bolj mirno. Nekateri trdijo, da obstoj vsega tega zla in trpljenja dokazuje, da Bog ne obstaja. Vendar čustva ob stran, ali je to prepričljiv argument?

Argument je mogoče povzeti na naslednji način:

“Ne gre verjeti, da dobri in vsemogočni Bog obstaja medtem ko se dogaja vso to zlo in trpljenje po svetu.”

V svoji logični obliki:

Dober in vsemogočen Bog obstaja
Zlo in trpljenje obstajata
Zato dober in vsemogočni Bog ne obstaja

Ob osnovni lekciji iz logike bo možno videti, da ta argument ni deduktiven. Zaključek ne izhaja nujno iz prejšnjih dveh navedb. Zaključek je verjetno pravi; v bistvu gre za problematičen argument. Argument problema zla je zelo šibek, ker temelji na dveh glavnih napačnih predpostavkah.

Ti sta:

Bog je samo dober in vsemogočen
Bog nam ni dal razlogov zakaj je dovolil zlo in trpljenje

[Boots]

Bog je samo dober in vsemogočen?

Argument problema zla napačno predstavlja islamski koncept Boga. Bog ni samo dober in vsemogočen; temveč ima mnogo imen in lastnosti, ki jih razumemo celostno. Na primer, eno od Njegovih imen je Modri. Ker je sama narava Boga modra, sledi, da je Njegova volja v skladu z modrostjo. Če ima neka stvar za sabo modrosti, za to obstaja namen. V odgovor skeptiki običajno odgovarjajo na naslednji način:

“Zakaj nas mora preizkušati na tako hudobne načine?”

Ta odgovor napačno predstavlja islamsko stališče in stori napako z utemeljevanjem iz nevednosti. Bistvo tukaj je, da samo zato, ker modrosti ni mogoče razumeti, ne pomeni, da je ni. Tako sklepanje je značilno za majhne otroke. Številni otroci so kregani od svojih staršev, ko bi radi nekaj storili. Na primer, če otrok želi popiti vabljivo zlato rjavo tekočino, znano tudi kot viski. Otrok bo jokal ali vpil, ker razmišlja, kako slaba mamica in očka sta, da mu ne pustita piti. Ne zaveda se modrosti za tem, da mu ne pustita.

Kur’an s poglobljenimi zgodbami in pripovedmi to razumevanje oživi v bralčevih mislih.Vzemimo za primer zgodbo o Mojzesu in Al-Hidru:

Tam sta našla enega Naših vdanih sužnjev (t.j. Hidra), ki smo mu podarili Našo milost in mu dali nekaj Našega znanja. Mojzes mu je rekel: “Ali te lahko spremljam, da me naučiš nekaj od znanja, o katerem si bil poučen, da bi mi to bilo vodilo?”

Rekel je (Hidr): “Resnično ne boš mogel potrpeti, ko boš z mano.” In le kako bi lahko imel potrpljenje pri zadevah, ki jih s svojim znanjem ne moreš obvladati?” Rekel je (Mojzes): “Videl boš, če bo takšna Allahova volja, da bom potrpežljiv in ne bom zavrnil nobenega tvojega ukaza.”

Rekel je (Hidr): “Če me boš spremljal, me ne sprašuj o ničemer, dokler ti tega sam ne omenim.” Potem sta se odpravila, in ko sta se vkrcala na ladjo, jo je (Hidr) preluknjal. Rekel je (Mojzes): “Ali si jo preluknjal, da bi utopil njene ljudi? Zagotovo si storil nekaj zelo slabega.” Rekel je (Hidr): “Mar ti nisem rekel, da ne boš mogel potrpeti, ko boš z mano?” Rekel je (Mojzes): “Ne zameri mi, kar sem pozabil, in ne otežuj mi dodatno te zadeve.”

Potem sta se odpravila, in ko sta srečala dečka, ga je (Hidr) ubil. Rekel je (Mojzes): “Mar si ubil čisto dušo, čeprav ta ni kriva za smrt druge osebe? Zagotovo si storil nekaj docela nesprejemljivega.” Rekel je: “Mar ti nisem rekel, da ne boš mogel potrpeti, ko boš z mano?” Rekel je: “Če te za tem še kaj vprašam, se ne druži več z menoj. Potem boš zares imel upravičen razlog glede mene.”

Potem sta se odpravila, dokler nista prišla do prebivalcev nekega mesta. Prebivalce sta prosila za hrano, vendar ju niso hoteli sprejeti. V njem (v mestu) sta našla zid, ki je bil pred tem, da se zruši, pa ga je (Hidr) obnovil. Rekel je (Mojzes): “Če bi želel, bi zanj zagotovo lahko vzel plačilo.” Rekel je: “To je že slovo med mano in med tabo. Povedal ti bom razlago tega, zaradi česar nisi mogel potrpeti.

Kar se tiče ladje, pripadala je siromakom, ki so delali na morju, pa sem jo hotel poškodovati, ker je bil pred njimi vladar, ki si je nasilno prilastil vsako ladjo. Kar se tiče dečka, njegova starša sta bila vernika, pa smo se bali, da ju bo obremenjeval s pretiravanjem v grehu in neveri. Pa smo hoteli, da jima ga njun Gospodar zamenja z bolj čistim, bolj milostnim od njega. Kar se tiče zidu, bil je last dveh dečkov, sirot iz mesta in pod njim je bil zaklad, ki jima je pripadal. Njun oče je bil kreposten, zato je tvoj Gospodar hotel, da dosežeta zrelost in najdeta svoj zaklad iz milosti tvojega Gospodarja.

Tega nisem naredil po svoji volji. To je tolmačenje tega, zaradi česar nisi mogel potrpeti.” [Plemeniti Kur’an 18:65-82]

Ibn Kasir, klasični učenjak razlage Kur’ana je v komentarju zgornjih verzov razložil, da je Al-Hidr tisti, ki mu je Bog dal znanje o teh resničnostih, in ga ni dal Mojzesu. V zvezi z izjavo:

“Resnično ne boš mogel potrpeti, ko boš z mano.”

Ibn Kasir piše, da to pomeni:

“Ne boš me mogel spremljati, ko boš videl, da delam stvari, ki so v nasprotju s tvojim zakonom, zato ker sem jaz prejel od Allaha znanje, katerega ti nisi in ti imaš od Allaha znanje, ki jaz nimam.” Tafsir Ibn Kasir

Božja modrost in znanje sta neomejena in popolna, medtem ko imamo mi kot ljudje le nekaj delov: z drugimi besedami, imamo omejeno modrost in znanje. Ibn Kasir zato pojasnjuje, da je verz:

In le kako bi lahko imel potrpljenje pri zadevah, ki jih s svojim znanjem ne moreš obvladati?”

Pomeni:

“Kajti vem, da me boš upravičeno zanikal, vendar imam znanje o Allahovi modrosti in skritih interesih, ki jih jaz lahko vidim, ti pa jih ne moreš.”

Stališče, da je vse, kar se zgodi, v skladu z Božjo modrostjo, je opogumljajoče in pozitivno. To je zato, ker Božja modrost ne nasprotuje drugim vidikom Njegove narave, kot sta Njegova popolnost in dobrota. Zato je vse zlo in trpljenje navsezadnje del večjega Božjega načrta. To izzove pozitivne psihološke odzive vernikov, saj na koncu vse zlo in trpljenje služi namenu, ki je tako moder kot dober. Klasični učenjak iz 14. stoletja Ibn Tajmijja povzema to točko in pravi:

Če je Bog – vzvišen je On – Stvarnik vsega, On ustvarja dobro in zlo z modrim namenom, ki ga ima; saj je Njegovo delovanje dobro in popolno.” Minhadž As-Sunnah 3: 142/2:25

[Boots]

Nam Bog ni dal razlogov?

Zadosten odziv na drugo domnevo je trdna trditev, da ima Bog utemeljene razloge, da dovoli trpljenje in zlo na svetu. Intelektualno bogastvo islamske teologije nam ponuja veliko razlogov, med katerimi so:

Glavni namen človeka ni uživati v prehodnem občutku sreče, temveč doseči globok notranji mir s poznavanjem in čaščenjem Boga. Ta izpolnitev Božjega namena bo povzročila večno blaženost in srečo. Če je to naš glavni namen, so drugi vidiki človeške izkušnje sekundarni. Bog pravi: In nisem ustvaril džinnov in ljudi razen zato, da Mene častijo. [Plemeniti Kur’an 51:56-57]

Kot smo že omenili, nas je Bog ustvaril z namenom preizkušnje; neizogiben del tega je preizkušnja s trpljenjem in zlom. Kur’an omenja:

Tisti, ki je ustvaril smrt in življenje, da bi vas preizkusil, kdo med vami je boljši v dejanjih. In On je Najplemenitejši, Ki največ odpušča. [Plemeniti Kur’an 67:2]

Tegobe in trpljenje nam omogočata, da spoznamo in poznamo Božje lastnosti, kot je “Zmagovalec” in “Zdravitelj”. Brez bolečine in trpljenja, na primer bolezni ne bi znali cenili, da je ena od Božjih lastnosti “Zdravitelj”. Spoznati Boga je večje dobro in vredno trpljenja ali bolečine – saj bo pomenilo izpolnitev našega osnovnega namena.

Trpljenje omogoča drugo stopnjo dobrega. Prva stopnja dobrega je fizični užitek in sreča, in prva stopnja zla je fizična bolečina in žalost. Druga stopnja dobrega je povzdignjeno dobro, kot je pogum. Pogum je cenjen le ob prisotnosti strahopetnosti.

Bog nam je dal svobodno voljo in svobodna volja vključuje izbiro slabih dejanj. To razlaga osebno zlo, ki predstavlja zlo ali trpljenje, ki ga je zagrešil človek. Nekdo bi lahko trdil naslednje: zakaj nam Bog ne da izbire, da delamo dobro ali zlo, ampak vedno zagotavlja, da bomo izbrali dobro?

Težava je v tem, da bi dobro in zlo izgubilo svoj pomen, če bi Bog vedno poskrbel, da bomo izbrali dobro. Upoštevajte naslednji primer: nekdo nenehno usmerja nabito puško v tvojo glavo in te prosi, da daš nekaj denarja v dobrodelne namene. Denar očitno daš, a ima to kakšno moralno vrednost? Nima.

Zaključek

Tu je bilo obravnavanih nekaj odzivov na navidezno problematično temo zla. Odsotnost kakršnega koli zla ali trpljenja bi na koncu kazala na čisto popolnost, vendar je to nekaj, kar je samo za Boga. Življenje na Zemlji nikoli ne more biti brezhiben Raj: to stanje si lahko prislužijo le tisti, ki opravijo preizkus obstoja na tem svetu.