Hidžab ali muslimanska ruta je središče dogajanja, kadarkoli pride do bitke med resnico in lažjo. Vedno je predstavljal občutljivo vprašanje, vendar je posebno v zadnjem času, deležen še večje pozornosti zaradi zakonodaje in predlogov zakona nekaterih evropskih držav (npr. Francija, Nemčija), ki prepovedujejo njegovo uporabo, tako v vladnih institucijah kot tudi v izobraževalnih ustanovah.
Za ženske, ki nosijo hidžab zaradi verskega prepričanja je resnica očitna in nesporna. Drugim z omejenim znanjem ali razumevanjem hidžaba pa lahko postane predmet zmede.
Pomembno je razumeti nekaj točk, povezanih s hidžabom in skromnim načinom oblačenja. Prva stvar je, da je bila spodobnost v oblačenju norma v zgodovini, vse do poznejšega dela preteklega stoletja. Če bi človek podrobno preučeval zgodovinske knjige različnih časov in starosti, bi zagotovo našel skromna in spodobna ženska oblačila v skoraj vseh družbah. Druga stvar je, da je spodobnost v oblačenju sestavni del večine svetovnih veroizpovedi, zlasti v judovstvu, krščanstvu in islamu. Marsikoga bo morda presenetilo, da skromno oblačenje ali hidžab ne prihaja iz islama. Obstajal je v zakonih veroizpovedi, razodetih pred islamom, ostanke katerih je še vedno možno najti v spremenjenih knjigah teh veroizpovedi. Z zadnjim sporočilom, danim poslancu Muhammadu (mir in blagoslov z njim) je bil ukaz hidžaba ponovno potrjen in dokončen.
To pa je zato, ker so vsa ta razodetja prihaja iz istega vira, od Allaha. Marija, Jezusova mati (naj bo mir z obema), je le redko upodobljena brez tradicionalnega pokrivala in bi lahko domnevali, da je muslimanka. (Kar je seveda bila). Še danes lahko najdemo tako judovske kot krščanske ženske, ki se pokrivajo skoraj enako, kot muslimanske ženske. Gre za eno od skupnih vezi, ki si jo delijo te tri velike veroizpovedi.
Več kot verski simbol
Hidžab predstavlja pokoritev ženske svojemu Stvarniku in njeno povezanost z vero. Allah jo v Kur’anu omenja, ko pravi:
“To je primernejše, da bi se jih prepoznalo in da se jim ne bi škodovalo ali jih vznemirjalo.” [Plemeniti Kur’an 33:59]
Toda čeprav je hidžab simbol je v resnici veliko več kot le to. Naslednji nameni in funkcije hidžaba bodo razjasnili to točko.
Hidžab je test za muslimanko. Iz Kur’ana in hadisov je razvidno, da je hidžab verska obveznost, ki jo mora prevzeti ženska. Glede tega ni nobenega razlikovanja mnenj med učenjaki in muslimanske skupnosti so izvajale ta del vere že več kot 14 stoletij. Ko muslimanka nosi hidžab upošteva Allaha in se Mu podreja. Naslednji verzi plemenitega Kur’ana se nanašajo na obveznost hidžaba:
In reci vernicam, naj povesijo pogled (pred gledanjem prepovedanega), naj varujejo svoje intimne dele (t.j. izogibajo naj se nečistovanja), naj ne razkazujejo svojega okrasja, razen tega kar se tako ali tako vidi; naj spustijo svoja pokrivala preko vratnega izreza obleke in naj ne razkazujejo svoje lepote, razen pred svojimi možmi, očeti, očeti njihovih mož, svojimi sinovi, sinovi njihovih mož, svojimi brati, sinovi svojih bratov, sinovi svojih sester, njihovimi ženskami (muslimankami), tistimi, ki so v njihovi lasti (t.j. sužnjami), nebogljenimi starci, ki nimajo fizičnega poželenja ali otroci, ki se še ne zavedajo kaj se sme in kaj ne sme videti pri ženski. In naj ne udarjajo z nogami, da se ne bi vedelo, kakšne okrase skrivajo. In vsi se pokesajte Allahu – o, verniki, da bi tako lahko uspeli [Plemeniti Kur’an 24:31]
O, Glasnik vere! Reci svojim ženam, svojim hčeram in ženskam vernikov, naj spustijo prek sebe svoja ogrinjala. To je primernejše, da bi se jih prepoznalo in da se jim ne bi škodovalo ali jih vznemirjalo. In Allah je Odpuščajoč in Usmiljen. [Plemeniti Kur’an 33:59]
Ženska, ki nosi hidžab, se osvobodi praznih in sebičnih poželenj razkazovanja svoje lepote in tekmovanja z drugimi ženskami okoli sebe.
To je prirojena želja, ki jo voljno razkazovanje le poslabša in katero skromnost in pokritost ukroti. S hidžabom ženski ni več potrebno izpolnjevati pričakovanj družbe o tem, kaj je zaželeno, in ni ji treba več uporabljati svoje lepote, da bi bila priznana ali sprejeta s strani svoje okolice.
V zgoraj omenjenem poglavju Al-Ahzab je Vsemogočni Allah rekel (kar pomeni): “To je primernejše, da bi se jih prepoznalo in da se jim ne bi škodovalo ali jih vznemirjalo.”
Tako je ena od funkcij hidžaba, da ščiti ženske pred zlorabo in škodo. To zlasti vključuje različne oblike spolnih zlorab in nadlegovanja, ki so razširjene v družbah, v katerih je le malo žensk pokritih. Moški pogosto dobivajo mešane signale in lahko razumejo, da si ženska želi, da naredi potezo zgolj zaradi njenega razkritega telesa. Hidžab, nasprotno, moškim pošilja signal, da gre za skromno in čisto žensko, ki je ne sme nadlegovati.
Za ženske, ki nosijo hidžab zaradi verskega prepričanja je resnica očitna in nesporna. Drugim z omejenim znanjem ali razumevanjem hidžaba pa lahko postane predmet zmede.
Pomembno je razumeti nekaj točk, povezanih s hidžabom in skromnim načinom oblačenja. Prva stvar je, da je bila spodobnost v oblačenju norma v zgodovini, vse do poznejšega dela preteklega stoletja. Če bi človek podrobno preučeval zgodovinske knjige različnih časov in starosti, bi zagotovo našel skromna in spodobna ženska oblačila v skoraj vseh družbah. Druga stvar je, da je spodobnost v oblačenju sestavni del večine svetovnih veroizpovedi, zlasti v judovstvu, krščanstvu in islamu. Marsikoga bo morda presenetilo, da skromno oblačenje ali hidžab ne prihaja iz islama. Obstajal je v zakonih veroizpovedi, razodetih pred islamom, ostanke katerih je še vedno možno najti v spremenjenih knjigah teh veroizpovedi. Z zadnjim sporočilom, danim poslancu Muhammadu (mir in blagoslov z njim) je bil ukaz hidžaba ponovno potrjen in dokončen.
To pa je zato, ker so vsa ta razodetja prihaja iz istega vira, od Allaha. Marija, Jezusova mati (naj bo mir z obema), je le redko upodobljena brez tradicionalnega pokrivala in bi lahko domnevali, da je muslimanka. (Kar je seveda bila). Še danes lahko najdemo tako judovske kot krščanske ženske, ki se pokrivajo skoraj enako, kot muslimanske ženske. Gre za eno od skupnih vezi, ki si jo delijo te tri velike veroizpovedi.
Več kot verski simbol
Hidžab predstavlja pokoritev ženske svojemu Stvarniku in njeno povezanost z vero. Allah jo v Kur’anu omenja, ko pravi:
“To je primernejše, da bi se jih prepoznalo in da se jim ne bi škodovalo ali jih vznemirjalo.” [Plemeniti Kur’an 33:59]
Toda čeprav je hidžab simbol je v resnici veliko več kot le to. Naslednji nameni in funkcije hidžaba bodo razjasnili to točko.
Hidžab je test za muslimanko. Iz Kur’ana in hadisov je razvidno, da je hidžab verska obveznost, ki jo mora prevzeti ženska. Glede tega ni nobenega razlikovanja mnenj med učenjaki in muslimanske skupnosti so izvajale ta del vere že več kot 14 stoletij. Ko muslimanka nosi hidžab upošteva Allaha in se Mu podreja. Naslednji verzi plemenitega Kur’ana se nanašajo na obveznost hidžaba:
In reci vernicam, naj povesijo pogled (pred gledanjem prepovedanega), naj varujejo svoje intimne dele (t.j. izogibajo naj se nečistovanja), naj ne razkazujejo svojega okrasja, razen tega kar se tako ali tako vidi; naj spustijo svoja pokrivala preko vratnega izreza obleke in naj ne razkazujejo svoje lepote, razen pred svojimi možmi, očeti, očeti njihovih mož, svojimi sinovi, sinovi njihovih mož, svojimi brati, sinovi svojih bratov, sinovi svojih sester, njihovimi ženskami (muslimankami), tistimi, ki so v njihovi lasti (t.j. sužnjami), nebogljenimi starci, ki nimajo fizičnega poželenja ali otroci, ki se še ne zavedajo kaj se sme in kaj ne sme videti pri ženski. In naj ne udarjajo z nogami, da se ne bi vedelo, kakšne okrase skrivajo. In vsi se pokesajte Allahu – o, verniki, da bi tako lahko uspeli [Plemeniti Kur’an 24:31]
O, Glasnik vere! Reci svojim ženam, svojim hčeram in ženskam vernikov, naj spustijo prek sebe svoja ogrinjala. To je primernejše, da bi se jih prepoznalo in da se jim ne bi škodovalo ali jih vznemirjalo. In Allah je Odpuščajoč in Usmiljen. [Plemeniti Kur’an 33:59]
Ženska, ki nosi hidžab, se osvobodi praznih in sebičnih poželenj razkazovanja svoje lepote in tekmovanja z drugimi ženskami okoli sebe.
To je prirojena želja, ki jo voljno razkazovanje le poslabša in katero skromnost in pokritost ukroti. S hidžabom ženski ni več potrebno izpolnjevati pričakovanj družbe o tem, kaj je zaželeno, in ni ji treba več uporabljati svoje lepote, da bi bila priznana ali sprejeta s strani svoje okolice.
V zgoraj omenjenem poglavju Al-Ahzab je Vsemogočni Allah rekel (kar pomeni): “To je primernejše, da bi se jih prepoznalo in da se jim ne bi škodovalo ali jih vznemirjalo.”
Tako je ena od funkcij hidžaba, da ščiti ženske pred zlorabo in škodo. To zlasti vključuje različne oblike spolnih zlorab in nadlegovanja, ki so razširjene v družbah, v katerih je le malo žensk pokritih. Moški pogosto dobivajo mešane signale in lahko razumejo, da si ženska želi, da naredi potezo zgolj zaradi njenega razkritega telesa. Hidžab, nasprotno, moškim pošilja signal, da gre za skromno in čisto žensko, ki je ne sme nadlegovati.
